Sestavljene povrsine se pogosto pojavljajo v praksi kot sestav (kompozit) dveh ali vec materialov. Obicajno je to osnovni material, ki ima primesane majhne delce. Osnovna snov je lahko prozorna, kar pri osvetlitvi z zarkom pomeni, da se del svetlobe lahko lomi v povrsino in nato dodatno odbija, lomi in absorbira v primesanih delcih.
Klasicen primer sestavljene povrsine je barva s
primesanimi delcki s srebrnim pigmentom (slika
2.6). Ker imajo primesani delci razlicen lomni
kolicnik od lomnega kolicnika osnovne snovi, se tudi svetloba
zelo razprsi. Z vecjim lomnim kolicnikom osnovne
snovi se manjsa kot popolnega notranjega odboja, kar
onemogoca svetlobi, da bi izstopila iz povrsine potem ko je
enkrat ze vstopila vanjo. Z vecanjem lomnega kolicnika se
tako veca tudi motnost. Podoben primer je tudi kocka ledu z
mehurcki kot delci, z drugacnim lomnim kolicnikom. Tudi tu
je z vecanjem stevila mehurckov motnost povrsine
vecja.
Primesani delci imajo lahko tudi barvo, kar vpliva na absorbcijo svetlobe tocno dolocene valovne dolzine. Taka povrsina je pri osvetlitvi z belo svetlobo, vidna kot obarvana povrsina. Ce je povrsina tudi gladka, potem se del svetlobe normalno odbija in s tem delno deluje kot zrcalo.
Nekatere barve pa na povrsini nimajo gladkega sloja in s tem tudi ne spoznavnega ucinka zrcala. Take povrsine imenujemo mat povrsine. Za razliko od sijajnih povrsin imajo take barve delce pigmenta tudi na povrsini osnovne snovi. Pri susenju nekaterih barv je tudi opaziti spremembo lomnega kolicnika, kot tudi tip povrsine, ki lahko prehaja iz sijajne v mat tudi s staranjem.