Phongov model odboja svetlobe je namenjen le za neprosojne povrsine. Izvori svetlobe so tockasti in bele barve. Intenziteto za izbrano tocko lahko dolocimo ze, ce poznamo polozaj svetlobnih virov.
Na sliki 4.4 je prikazan primer z dvema
svetlobnima izvoroma 
in 
. V tocki P je
potrebno dolociti prispevek zaradi direktne osvetlitve vseh
svetlobnih izvorov. Iz tocke P posljemo zarke v smeri
vsakega svetlobnega izvora. Ce je zarek pri potovanju do
svetlobnega izvora presekal kaksen objekt, potem tocka P ni
direktno osvetljena s tem svetlobnim virom in se ga zato ne
uposteva pri dolocitvi prispevka direktne osvetlitve.
Ce bi bili objekti, ki blokirajo svetlobo prosojni, bi bilo
potrebno upostevati tudi ustrezno zmanjsanje svetlobe.
Problem, ki pri tem nastopi, je prav v dolocitvi intenzitete tako
zmanjsane svetlobe. Upostevati je namrec potrebno, da
se pri transparentnih objekti svetloba tudi lomi. Dodatna tezava
je tudi v tem, da se v modelih normalno podaja lastnost povrsine
in ne lastnost materiala v notranjosti, kjer se svetloba ze pri
manjsi motnosti razprsi. Vecina osnovnih programov nima
vgrajenega dusenja blokiranih zarkov, saj si pomagajo z
prepuscenimi zarki 
in s tem manjsajo
pomembnost zanemaritve blokirane svetlobe na transparentnih objektih.
Iskanje presekov od tocke P do vseh izvorov svetlobe 
ni
nic bolj zahtevno kot dolocitev preseka zarka 
z
vsemi objekti. Z dodajanjem novih svetlobnih virov je potrebno za
vse tocke v rastru opraviti dodatne teste, kar lahko zelo
upocasni proces dolocanja sencnih zarkov
(shadow feelers). Ker je globina rekurzivnega iskanja
zarkov najveckrat omejena na dve ali tri nivoje, je
ocitno, da je dolocanje direktne osvetlitve lahko
dominantno delo v procesu upodabljanja. Phongov, kot tudi
Cook-Torrance model, lahko zadovoljivo apliciramo ne da bi
upostevali svetlobo, ki prihaja z drugih povrsin. S tem
zavestno izkljucimo zrcalne in transparentne povrsine, kar
vcasih tudi ni toliko pomembno.